Simon Gregorčič

1610 km dolga pot, ki se jo nameniš prekolesarit ti ponuja obilo časa za iskanje. Še posebej, če je začinjena s 13.000 višinskimi metri in dnevnimi temperaturami okrog 40 stopinj Celzija. V nadaljevanju vam v prebiranje ponujam nekaj posameznih utrinkov in predvsem trenutek, ko sem jo spet našel.

Dirka okoli Slovenije je zaključena in cilj dosežen. Bila je sreča in nepopisno veselje tistega trenutka, ko sem pred seboj zagledal tablo »POSTOJNA« in povrnjeno je bilo vse, kar sem z ogromno pomočjo sestrice Alenke in prijateljev vztrajno gradil zadnjih 6 mesecev na leto dni podlage. Trenutek, ki ga ni preprosto opisat z besedami, ker vedno nekaj pozabiš napisat ali povedat. Zmeraj je neka malenkost, ki ostane po krivici spregledana in zamolčana, vendar ni nič manj pomembna. Takšne vrste dogodkov se enostavno mora živet in doživet. Šele potem se ti v zelo nežnih obrisih začne nakazovati kaj je to sreča in veselje, prijatelji, ljubezen, majhnost, napor, vztrajnost in nepopustljivost, iskrenost, hrepenenje, želja in užitek… Spoznavati začneš magičnost trenutka in življenja ZDAJ. Kar je bilo, je nepomembno. Je zgodovina, ki je ne moreš spreminjat, povrnit in oživit. In kar prihaja še ima čas, da se izoblikuje in ti v tem trenutku ne more pomagat. Zavedati se in živeti je treba ZDAJ in to maksimalno.

Čeprav sem za ta trenutek pedala vrtel sam, ostaja nesporno dejstvo, da ga ne bi dočakal brez nesebične in ogromne pomoči posameznikov, ki so se bolj ali manj pogosto pojavljali in vpletali v moj življenjski vsakdan zadnjega pol leta. Zato bolj kot opis dogajanja na dirki zaslužijo, da njim namenim besedo ali dve.

Absolutno največja zahvala velja moji dragi sestrici Alenki. Bila je srce in možgani celotnega projekta. Skupaj z mano je dihala za ta trenutek in verjela v uspeh. Bila je nepopustljiva in polna optimizma. Nemogoče zanjo ni obstajalo. Premlevala je scenarije, iskala rešitve in čisto nobena stvar ji ni bila odveč. Zame je bila pripravljena storiti vse in pogosto me je zaskrbelo, da bo pregorela. Z Aldom, njenim fantom, sta me večkrat gostila ter mi omogočila odlične priprave. Aldo, tvoja kuhinja je božanska! Aldo je tudi poiskal sponzorje in priskrbel vsa potrebna finančna sredstva za tako zahteven podvig.

Na dirki je Alenka odlično krmarila moško posadko ter z vso skrbnostjo oskrbovala moje rane od dveh precej grdih padcev v drugi polovici dirke. Oskrbela je prezeble prste na nogah in od dežja premraženo telo ter s kirurško natančnostjo načrtovala moj jedilnik. Vedela je kje vztrajat in kje stopit korak nazaj. Popustila je le enkrat in še to bolj v prepričanju; mogoče imajo pa prav in me pustila počivat dlje od načrtovanega. Zdaj veva, da sva imela prav midva. ALENKA RAD TE IMAM.

Tone Pavček je zapisal Mama je ena sama… in svoji sem dolžan en velik poklon. V času priprav sem bil večkrat odsoten. Dobesedno in v prenesenem pomenu, vendar je vedno prijazno in skrbno poskrbela za moje stanovanje in mačkona Murija. Pogosto me je po koncu napornih treningov razvajala s sirovimi palačinkami ali carskim pražencem (šmornom po domače).

Moj trener Goran Lorencin me je sestavil in pripravil v nulo. Njegov program treninga je bil zame nekaj popolnoma novega, vendar mi ni žal nobene minute preživete na teku, trenažerju, kolesu ali v fitnessu. Napredek je bil očiten in mi je dvigoval samozavest. In ko sem kdaj potarnal, me je znal umirit in postavit na realna tla ter pokazat pot in smer v katero naj pedaliram. Prav tako neprecenljivi so bili njegovi napotki glede prehranjevanja. Zdaj lahko rečem, da že marsikaj vem.

Matic Robič in trgovina Bike ek na Ptuju sta poglavje zase. Matica sem spoznal kot tihega in mirnega fanta, ki pa natančno ve kaj hoče. Ob kolesu in za kolo je strokovnjak. Njegove nastavitve kolesa so gotovo pripomogle k temu, da celotno dirko nisem imel niti enega problema z bolečim sedalom, koleni, vratom ipd. In to kljub drzni potezi, da pet dni pred dirko sprejmem ponujeno pomoč sestrice Alenke in kupim popolnoma novo kolo – SCOTT ADDICT R2. Matic ga je zlil z mojim telesom in na dirki nisem imel niti najmanjšega problema.

Simon Krašna in Edi Vovk sta prijatelja z brevetov in kolesarja po duši, ki odlično poznata potrebe in želje nekoga na ultramaratonski preizkušnji. Prav tako ju krasi skromnost in neverjetna mirnost, ki pa v ozadju skriva ogromno inteligenco. Rad imam inteligentne ljudi. Več časa kot sem preživel z njima, bolj jasno mi je postajalo kako močan člen te ekipe sta. Poleg tega je Edi naredil ogromno fotografij in posnel zajetno količino gibljivih slik.

Bohl Franc je še eden tistih, ki so neopazni in nekje v ozadju, vendar je njihova pomoč neprecenljiva. Odločen in spreten voznik avtodoma ter odličen kuhar, ki me je razvajal s palačinkami, carskim pražencem in testeninami.

Fric, Jaka in Milan so vskočili tik pred dirko in zapolnili vrzel v ekipi. Prevzeli so nalogo nočne ekipe in jo s svojimi izkušnjami iz preteklih let korektno opravili. Hvala fantje.

Sem koga izpustil? Mogoče, vendar kot rečeno, bo vedno nekdo ali nekaj izostalo, umanjkalo. Ostalo bo neizrečeno in nezapisano. Nekaj v meni in nekaj za mano. Nekako tako, kot bo za mano ostalo 1183 kilometrov prevoženih cest, ki so bolj ali manj slabo skrivali 11.407 višinskih metrov z različnimi nakloni. Za mano bodo ostali posamezni odseki, ki so s svojo robatostjo, grbinami in razpadajočimi deli pustili boleče dlani in pretreseno zadnjico. Na poti so me spremljali Vivaldijevi “Štirje letni časi” in to dobesedno. Svežina pomladi, neizprosna vročina poletja, jesensko deževje, ki se je na posameznih odsekih spremenilo v hladno zimsko idilo s posameznimi snežinkami na Vahti. Ostali bodo pečati, ki bodo še nekaj časa skeleli, na levem in desnem boku, na levem in desnem kolenu ter levem in desnem komolcu. In ostala bo prevožena pot okoli Slovenije. Ampak koga to zanima? To je zgodovina, ki naj ostane kot gradivo za paberkovanja ob kozarcu pijače. Pomemben je ZDAJ.

Zato še enkrat vsem in vsakemu posebej HVALA!

Draga sestrica Alenka in prijatelji Edi, Franček, Fric, Jaka, Matic, Milan in Simon. Ne bom se izgubljal v poplavi osladnih besed in leporečja. Zapisal bom kratko, ampak iskreno in od srca – HVALA! Bili ste in ste najboljši!

Več o mojem sodelovanju na Dirki okoli Slovenije ter občutkih, ki so me preplavljali pred, med in po dirki, pa napišem v prihodnjih dneh, ko se umirijo čustva veselja, ki trenutno še vedno prehitevajo razum .

Ta vikend sem poganjal pedala na prvi resni preizkušnji to leto, in sicer na t. i. “FLECHE”, ki je bil letos prvič organiziran v Sloveniji. Zelo na kratko in preprosto povedano je to 24 urno ekipno kolesarjenje, ki zahteva, da v tem času ekipa prevozi minimalno 360 km. Avantura je zagotovljena in potem je zraven tudi Ciklo Turisticus. Read the rest of this entry »